Kolikokrat v življenju se udobno namestimo, sami, v tišini, in odpremo knjigo, da bi se potopili v nek drug svet, ki ga lahko dojemamo samo skozi branje? Nekateri nikoli, nekateri le redko, smo pa tudi takšni, ki brez knjig ne moremo živeti in vedno znova posegamo po novem čtivu, ki nas umiri in napolni duha, da se lažje ponovno povežemo z lastnim bistvom.
Želim si, da bi se lahko vsak zavedal mogočnosti darila, ki pride k nam v obliki pisane besede. Nenehno skrolanje nas navaja na vsebine, ki jim lahko sledimo le 7 s, pa že izgubimo pozornost. Koliko časa pa lahko pri miru sledimo pisani besedi in se zavestno potopimo v svet, ki se nam skoznjo razgrinja v naši domišljiji? Namesto duhamornega in enoličnega skrolanja, za katerega smo nagrajeni z dopaminskimi oblivi, ki nam ga v uteho pred zunanjim svetom ponujajo pametni telefoni, je izkušnja branja kot sveža sapica v soparnem poletnem večeru: prebudi našo domišljijo in razmiga naše možgane; ustvarja nove živčne povezave in nas bogati s tem, da nam izgrajuje notranji svet.
Žal se neobstoj bralnih navad kaže na mnogih področjih v življenju, saj kdor ne bere, si s tem zapira okno v svet - že samo zato, ker ne spozna jezika, v katerem komunicira. Posledično je orodje komunikacije okrnjeno: naš govor je neartikuliran, telesna govorica neustrezna sporočilu, ki ga želimo predati, naš ton glasu pa zaide na takšne oktave, ki sogovornika prej odvrnejo kot pa pritegnejo. Govor kot osnovno sredstvo komunikacije se ne more razviti, če je seme jalovo - če se ne vadimo v branju in poslušanju, ne moremo pričakovati, da bomo dobri govorci ali poslušalci.
Beseda, pisana beseda, je osnovno orodje, s katerim vstopamo v svet. Je način, s katerim lahko premikamo gore - in najlepše je, da jo lahko vsak razume po svoje, če le dopušča prostor za interpretacijo. Literarni vrhunci so vedno dela, ki v ljudeh prebudijo nekaj tistega, na kar smo že pozabili: takšne in drugačne občutke, ki se skrivajo globoko v nas, a nimajo vedno možnosti priti na plano. Kolikokrat sem se ob kakšnem romanu razjokala ali nasmejala od srca! Branje je bogatilo mnoga področja mojega življenja: romantične vezi, odnos do življenja, soočanje z najstništvom, odraščanjem, itn. Naučila sem se, kako priti do IZRAZA - kako skozi izražanje doseči vse, kar sem si zadala. Kot vemo, je počelo manifestacije ideja, ki se pretvori v misel, ki se pretvori v besedo, ki se realizira v fizičnem svetu.
Govor in pisanje sta osnova naše človeške narave. Za na konec tega današnjega zapisa pa dodam še citate Henryja Millerja in Hermanna Hesseja:
Add comment
Comments