Kot otroci nismo imeli možnosti izbirati si okolja, v katerem živimo. Avtrorica Venerite Nastja Grof, ki je pravzaprav alter ego Kaje H., nas popelje na pot spoznavanja notranje moči, motivacije, vere in upanja, ki vsi tlijo v nas in čakajo, da se bodo lahko udejanili. Kot odrasli smo namreč, prav tako kot otroci, sposobni ustvarjanja lastnega notranjega sveta, vendar zaradi suhoparnosti vsakdana na to pogosto pozabimo. Živeti z okoljem, ki nas je obdajalo, vodi tudi v odraslosti v potrebo po ustvarjanju, kjer sposobnost ustvarjanja nekega svojega sveta postane nuja - celo tako zelo, da se katerikrat iluzija zamenja za resničnost. Nemalokrat kot hipnotizirani sledimo potem, ki jih naša višja zavest ne bi ubrala. Temu se reče čarovnija in Nastja nam jo pričara s skopimi, a dobro umerjenimi besedami. Skozi branje se začnemo zavedati, da je vse le zemeljska izkušnja ali pa, raje, izkušnja Zemlje? O tem lepo govori pesem Zavajanja, saj sprejeti svojo zemeljsko naravo je ključ do razumevanja življenja. Tako "zavajani" stopamo skozi življenje, misleč, da lahko izbiramo - a usoda je močnejša.
Skozi poezijo se nam razkriva njena druga umetniška plat: fotografija, poziranje. Kot bi se bila v nekem trenutku, hipnem trenutku razsvetljenja ali sprijaznjenja z usodo podala na pot iskanja resnic - začenši s tisto o lepoti, ki ne samo da je minljiva, je tudi zelo subjektivna. Ubogi Venera in Afrodita, pozabljeni na piedestalu nekdanje slave, nazorno narišeta prav fizično podobo zavračanja: ena ima preveč debelo, druga pa ovelo rit. 'Venerita' se sliši skoraj kot neko novo božanstvo - in nehote tako Nastja že v začetku naznani, da se ne bo dala potlačiti profanemu, da se bo predala tistemu svetemu v nas, ki nas dela to, kar smo: ljubezni. Četudi je za to označena z 'Zmešanko', ki ugotavlja, da se premalo smejimo in smo čisto preveč sveti in četudi se je v njej na poti večkrat porajal dvom.
Zagotovo je predaja umetniškemu navdihu nekaj zelo intimnega, nekaj, kar bolj osvetli samega pisca kot bralca. Soočenje s svetom v nas nam omogoči prepoznati vzorce, po katerih delujemo in ki nam morda sedaj, v tukaj in zdaj, ne služijo več, in Nastjo prepoznanje in sprejetje najbolj nenavadnega vzorca vodi v njeno tretje rojstvo (saj dva otroka že ima): v rojstvo knjige. Otroci in preobrazba, ki sledi rojstvu in materinstvu, so zagotovo velik navdih za spremembe, ki se odvijajo v njej - pravzaprav brez enega ne bi bilo drugega - brez Kaje H. ni Nastje Grof in brez njiju ni tiste tretje, ki se kaže na fotografijah.
Skrivnostne poti naših src ne more razumeti nihče drug, kot le nedolžnost otroškega smeha. Oni so tisti, ki nas naučijo, kaj je v življenju resnično pomembno, in o tem govori pesem 'Otroci'. Nastja jih ima za naše največje učitelje, pozna že skorajda vsako težavo, ki nastopi z njihovim rojstvom. Tako tudi v 'Opustošenju' opiše prvi otroški jok, torej rojstvo, s "tišino ničnosti" - to je pravzaprav začetek prelevitve iz ženske v mater. Trenutek rojstva primerja z orgazmom - orgazem je opisan z besedo "vsemogočen", in tako ob tej preobrazbi ženska naenkrat simbolično obstane v tišini, kjer se zanjo začne novo življenje. Bo dovolj dobro prisluhnila, da bo lahko prepoznala vse namige, ki iz materinstva vodijo v menopavzo, ki se po potrditvi njene materinske vloge neizogibno približuje?
Orgazem je dobesedno spočetje, ki se kaže skozi zgoščeno čutnost samega dejanja in četudi se dandanes ob tem ne ustvari novega življenja, saj so ženske že dovolj zaščitene, da jim ni treba nenehno rojevati otrok, kljub temu s spolno združitvijo ustvarijo nov val energije, popolno moč manifestacije. Če jo prepoznajo, se Nastja sprašuje v pesmi Nikar ne obupaj, kjer s stavkom: »…Ampak pazi, za kaj prosiš,« zaključi prejšnje misli o tem, da ženske velikokrat ne znamo prositi za pomoč – pa naj si bo to fizičnega ali psihičnega značaja, hkrati pa pesmi doda noto melanholije, saj je očitno v preteklosti izbirala napačne 'želje'.
Moč estetike in erotike tako zamenja uvelo Afrodito in preveč debelo Venero, saj v Veneriti ne gre za dokazovanje lepote, ampak izključno za uživanje v njej. Spogledovanje z erotiko veje iz pesmi PORNOFILm, Pornofilm ver.2 in Orgija, ki so nabite s prav posebnim nabojem: igra med t.i. "prepovedanim" in na drugi strani "absurdnim" - pornič se že snema, nenehno v Nastijini glavi! V Pornofilm ver.2 je zaznati sarkazem in spoznanje, da moč umetnosti preseže vse ovire in da se bo sporočilo, če prihaja iz srca in je primerno umeščeno v prostor in čas, zagotovo razumelo. S tem vprašanjem se ubada tudi pesem Odnos do umetnosti, ki je zraven prve in zadnje edina pesem v knjigi, ki ji je namenjena cela stran, brez distrakcij spremljajočih fotografij. Nastja je to oblikovala tako z namenom: umetnost res potrebuje poseben košček pod soncem in dajte jo použiti takšno, golo, kot se kaže na strani.
Nenehno hitimo in se ženemo, nato se nam zgodi 'Zgodba' in umolknemo, pa preberemo "Razlog", da še bolj zapopademo minevanje časa, kjer lahko beremo stavek "Mislim, da je najboljši razlog za vse hitenje čas," na dva načina: razlog za vse je hitenje, ali pa je razlog za vse hitenje čas. Ali smo živčni in neučakani, nepotrpežljivi in zlovoljni zaradi pomanjkanja časa ali zato, ker hitimo?
Cel svet se vrti vedno hitreje in kritiko potrošništva je zaznati v pesmi Blagostanje - Dragostanje. Večno hlastanje po še več nas stane razuma, da se nam zdi, da vse izgublja smisel. Mestoma se v knjigi poraja vprašanje smiselnosti vsega skupaj - za neizbežen konec gre, zato kak smisel ima sploh vse skupaj. V "Koncu", ki opozori na to, da bo hudo, ampak da ne gre drugače (Bliža se konec. Ni tak, kot ste mislili. Je še tisočkrat hujši. Ampak je konec: neizpodbitno in za vedno), se nam pod nos vrže tisto najbolj brutalno spoznanje, da smo minljivi. "V čem je potem sploh smisel?", se na koncu vpraša Nastja, in res je - če je vse obsojeno na konec, kakšen je sploh smisel našega obstoja?
Svetost, ki stoji nasproti profanemu, se kaže predvsem skozi uporabo močnih samostalnikov, ki nas popeljejo v kraljestvo telesa in čutnosti z močnimi samostalniki npr. v 'Vzravnano razvrana', ki govori o notranji bitki in pokončni drži nekoga, ki vé, za čemer stoji, ali 'Skoliozi', ki skozi dih svetlobe (motivacija) pride do pobotanja s preteklostjo in sprejetjem novega življenja. Kljub upanju, ki veje iz obeh, je v pesmi zaznati večno vprašanje izgube stare identitete in pridobitev nove, ki še ni čisto jasna in nas lahko, če ne bomo previdni, zapelje v prepad in nas oddalji od bistva - lahko nas iznakazi tako fizično kot mentalno.
Zbirka pesmi deluje kot provokativen vpogled v mnoge svetove, ki se vsako ukvarja s svojimi trenutnimi stiskami. Preplet čistih telesnih užitkov z moralnimi vrednotami je skoraj otipljiv. Z leti ni več le stika dveh teles - partnerja, ljubimca se skozi leta učita popolne združitve - ker kralj ne more obstajati brez svoje kraljice, kot beremo v 'Kralju'. En dih, ena svetloba, blaženost in odločnost, zanesljivost, pokončnost in najbolj varen pristan, ki si ga odrasla oseba lahko želi je v objemu svojega dragega. Ženska in moški potrebujeta stik, kot piše v 'Sprostitvi', kjer Nastja opozori, da je zanj v prvi vrsti odgovorna sama. Pesem nas seznani z odgovornostjo, ki jo moramo prevzeti za lastno srečo in predvsem za sprejetje samega sebe (kot v "Zavajana").
V 'Najboljšem zdravilu', 'Ritmu' in v 'Ljubosumen' tako kritično kot skozi satiro sporoča, kakšni so moški: potrebujejo "zdravilo", ki se ga lahko razume kot nekaj seksualnega; radi so zapeljani in to je tudi največja tragika moškega obstoja, saj pred gracijo še vsak klecne (tudi gay!); v 'Ljubosumen' pa se soočajo s problemom krhkosti - kot je krhko listnato testo, ki si nikoli ne opomore, tako ljubosumje uniči vse, tudi svoj izvor. S to pesmijo Nastja tudi apelira na krizo moškosti, ki se po eni strani preveša v eno samo skrb za telo in izgled (Mašina) ter na drugi strani v moškega, ki je indiferenten, nezrel, čustveno otopel, odsoten in odtujen – v prvi vrsti od lastnega jaza. Kriza moške identitete nagovarja skozi pesmi Adonis, Ženskar in Pubec, v katerih odseva društvena drža do odnosa moški-ženska. Arhetip mačota se v Mašini razblini v olju in dejstvu, da bolj skrbi zase kot za druge.
H koncu obžalovanja in sprejetju življenja nas napeljuje pesem Lejica, ki reflektira mamino smrt. "Žal mi je, da te nisem mogla zaščititi, ampak to ni bila moja naloga," lahko razumemo kot sprejetje dejstva, da je mrtva, kot tudi jasne meje, ki že mrtvemu staršu sporoča, da mu nikoli pravzaprav ničesar ni dolgovala - še za časa svojega življenja ne. K temu se obrača tudi pesem Ptiček iz gnezda, ki nagovarja k razmisleku o prehodu iz mladostništva v odraslo dobo in prekinitvi otroške navezanosti na starše ter prevzem odgovornosti za ves 'sladkor' ali tudi 'grenkobo', ki pride z odraslostjo, brez da se v naša življenja še vedno mešajo ljudje iz preteklosti (razen če se oče preobrazi v prijatelja in prijateljica v mamo, kot beremo v pesmi Odpuščanje). Z vprašanjem odnosa med otroci in starši se ukvarja tudi pesem Zlatolaska, ki jo Nastja piše svoji hčerki: "...obline takšne in drugačne pridobi in postane ženska vse do smrti." Dvojen uvid, ki se bere kot razkritje neizbežnega, mogoče dan, ko deklica dobi mesečno perilo in tako postane ženska in je ženska do smrti, ki pa se lahko razume tudi kot obžalovanje, da se ta sprememba zgodi in ni več vrnitve nazaj. Majhna deklica ne bo nikoli več mala.
Z leti je življenje resda vedno težje, a razmislek o najglobljih temah nam lahko osvetli tiste najbolj pomembne stvari - ali, bolje rečeno, samo eno: ljubezen. Ni težko razbrati erotičnega naboja imena Venerita, ki nakazuje na združitev Venere in Afrodite in njun izgon, ker nista več dovolj lepi, da bi še lahko služili kot lepotni ideal. A Venera je v vsaki od nas, prav tako Afrodita. Poistovetenje z nekom v pesmi je kot zlitje z bistvom: razkrije se nam 'Dih svetlobe', prijazno povabi v raziskovanje lastnih sposobnosti postavljanja meja - predvsem do lastne toksičnosti in vere vase.
Motivacija, s katero sledimo klicu, morebiti včasih ne izhaja toliko iz potrebe po ustvarjanju kot pa iz dejstva, da se nam izteka čas (40). Preplet nežne plati Nastje, ki se odstira skozi poezijo, pa poda še njen proti pol, Grofico Anastazijo, ki se razvija mimo nje in je surova, neposredna in telesna. Četudi bo naključnega bralca/gledalca/opazovalca bolj pritegnila Grofica Anastazija, prikazana na fotografijah, se bo le skozi branje poezije lahko resnično vživel v svet vseh treh: Kaje H., ki se je prerodila v Nastjo Grof, ustvarjalko in avtorico, ki pa živi tudi v telesu Grofice Anastazije. Ta troedinost se kaže tudi skozi podobe Venere, Afrodite in Venerite, ki tako pridobivajo simboliko nečesa transcendentalnega - združitev izmišljenega z dejanskim, preplet erotike z materinstvom, upanja in brezupa, lepega - nelepega, vulgarnega in svetega. Še zadnji dvom o tem, ali je delo vulgarno, neestetsko in nepotrebno se razblini skozi estetske in čutne fotografije, posnete v sodelovanju z Mihom Kacafuro. Če nam oko najprej počije na nečem lepem, se nam spočije tudi um, in tak um je bolj dovzeten za seznanjanje s tistim globljim v nas. Lepota telesa, seznanjanje z njo, uživanje v njej je poglavitna vez med vsemi tremi protagonistkami.
V duhu raziskovanja svojih najglobljih prepričanj se Nastja sprašuje tudi o tem, zakaj bi sploh imeli kakšno mnenje o čemerkoli. V pesmi 'Trava' ruši paradigme o uživanju marihuane, kjer ne gre za njeno promocijo, ampak se razume kot povabilo v raziskovanje tega, kar ta rastlina zmore. Alegorija trave se kaže tudi v pesmi "Peru", kjer lahko razumemo, kako moraš za to, da se ti karkoli razodene, pustiti za seboj predstave o tem, kaj si in kdo si - včasih pri tem pomaga tudi trava, h kateri se avtorica pogosto obrača po navdih in ravnovesje.
Včasih pa pri premiku pomagata tudi ChatGPT in v njem opisan opoj narcisa. Pesmi "ChatGpt" in "Programira(ni)smo'' neizprosno predanost pisani besedi pokažeta skozi besedne uganke, saj jezik je vendarle živ in nič ni boljšega, kot malo razmigati možgane s orgazmirajočo spakedriljščino. V prvi tako "zaničeva(le)n narcis" postane zaničevalen ali pa zaničevan - vsekakor jasno izrazi Nastijin deloma odklonilen odnos do U.I., prav tako pa nam da misliti, kakšne raznolike lastnosti lahko ima oseba z N.O.M., ki se sčasoma vedno spremeni v prav takšno iz pesmi.
Subjektivnost, ki govori skozi "Premor", nas sprašuje, zakaj ne vidimo lepega, saj vendar gledamo s svojimi očmi. Je torej v naših očeh nekaj, kar nam onemogoča videti lepo? Zato pa se lahko ob pesmi Orgija porajajo tako nelagodje kot ugodje, sprejemanje in nesprejemanje –sprašuje se, zakaj ne bi smela razmišljati o tem in kdo pravi, da je to narobe.
Orgija tako bralca direktno povabi v dogajanje v Nastijini glavi:
"Orgija v moji glavi mi ne da miru. Obsedla me je misel na kup prepletajočih se teles, ki drugo drugemu nudijo užitek za užitkom. Zakaj je to tako narobe? Kdo pa pravi, da je?"
Morda je ta najbolj udarna od vseh pesmi, saj omogoči zlitje Nastje Grof in grofice Anastazije. Odpre se povezava, ki vzpodbudi domišljijo, da se razvije v še nekaj več, v nekaj prepovedanega, prezrtega, zaničevanega. PORNOFILm in Pornofilm ver.2 samo še nadgradita nelagodne občutke v bralcu - ali pa morda lagodne? Nastja vsem sporoča, da nima nihče pravice obsojati drugega za način, na katerega živi.
Družbeno-kritične pesmi so tako satira, lirika in drama hkrati. Erotika, ki mestoma popestri dogajanje, je tudi zaradi spremljajočih fotografij nekaj, kar vse skupaj poveže v trdno in stabilno celoto. Knjigo lahko razumemo kot povabilo k raziskovanju nečesa skorajda neubesedljivega. A stik s človeško dušo se zgodi komaj takrat, ko se v njem porodi stik z lepoto tega, kar nosi vsak izmed nas: Venerito, obe boginji, ki sta v vsaki od nas in ki sta bili pozabljeni zaradi debele in povešene riti - kot parodija na to, da so ljudje pozabili na tisto najbolj pristno in najbolj edinstveno ljubezen, ki se kaže skozi dejanje predaje. Tako predaje svoji usodi kot predaje vsega, kar smo nekoč nosili s sabo kot orožje. Venerita je odvrgla svoj ščit in svoje orožje, razgalila se je in popolnoma predala temu, kar jo dela njo.
Razorožitev in popolna ranljivost se kaže z zadnjim verzom v knjigi, kjer grofica izkazuje ljubezen svojemu dragemu, rekoč, da mu je dala vse, celo svoje telo, in da upa, da je srečen z njo. 'Zahvala' z začetka knjige je neposredno navezana na 'Hvalo', kjer se ta verz nahaja - grofica nagovarja predvsem telesnost, in to je sporočilo te knjige: življenjska izkušnja je tisto, kar nam daje smisel.
'Opustošenje' nakazuje na to, da se je naučila sprejeti - ampak komaj skozi izkušnjo najhujše bolečine in največjega užitka. Prvi otroški jok, nekaj tako čudovitega, je vseeno grenko-sladkega okusa (Ptiček iz gnezda - referenca). Z rojstvom se za mater začne vzpon iz ničnosti proti vsemogočnosti, saj se v njej zgradi dodatna osebnost: novo bitje. Ne samo, da je Nastja Grof navdahnjena s strani Kaje H., povezana je tudi z njeno hčerko Anastazijo, ki v 'Zlatolaski' odraste in ta potek časa predstavi popolnoma fizično, kot razvoj ženskih oblin, hkrati pa nas s poudarkom, da ob tem postane ženska vse do smrti, opomni na neizprosen potek časa. Mnoge pesmi, ki so navidez melanholično obarvane, se zdijo takšne zato, ker neizprosno opozorijo na to, da vse mine. Če zmore Nastja Grof preiti vse ovire, se sprašuje v Zravnano razvrana, kjer dramatično pove "...Vzravnano razvrana razvratu sem se podredila, se v mreže ovila, napletla prediva, nenehno iskala pravega motiva, da se izrazim - brez da se iznakazim." Nesprejemanje nečesa, kar prihaja iz naših globočin je kot nekoga ubiti - ne gre se torej za strah pred tem, kaj bo rekel zunanji svet, ampak bolj za to, kako bo to spremenilo njo.
Sodba se večkrat pojavlja kot motiv, in to bogati večplastnost marsikatere pesmi. Res je največje vprašanje umetnosti nedolžnost izraza, kar lepo ubesedi "Odnos do umetnosti", kjer je sicer glavno vprašanje, kako nekaj razumemo. Ampak da pridemo do tega, mora biti umetniško delo umeščeno tako v kontekst (Razumljeno bistvo, izraz pomena - osvetli tisto, kar nosi bremena) kot tudi primeren čas (sedanjosti, preteklosti... Usmerja prihodnost, je glasnik resnice, nepopustljiv monument, ki nenehno kliče...) - je torej tako družbeno-kritično, saj nagovarja k razmisleku o patriarhalnih načelih (pesmi Ženskar, Kralj, Adonis), odnosu do U.I. (ChatGPT, Programira(ni)smo), do erotike in tega, kje so meje - predvsem pri najbolj družbeno nesprejemljivih idejah. Nastja Grof prosi za razumevanje in je hvaležna, hkrati pa je močna, surova in neposredna. Ne pozna strahu, čeprav ga lahko kdaj začuti - ampak takrat vé, kako ravnati - opremljena je z vsem znanjem, ki se poraja v tej knjigi!
Kot poslastica za na konec se v "Peru"-ju zahvali svojemu srcu - da bo vedno izbrala svoje srce, saj bo le tako lahko ustvarjala dom - svojo realnost, v kateri se bo dobro počutila. Kot popotnica pa se pojavi še pesem Kdo sem danes, kot pika n i vsemu, s čimer se te tri ženske najbolj ubadajo: s svojo identiteto in mestom pod soncem.
Lik Nastje se poslavlja s pesmijo Hvala, o kateri smo že govorili in v kateri se zahvaljuje možu in hkrati pokaže svojo ranljivost, razpetost med močjo in nemočjo ter upanjem, da je dovolj dobra točno takšna, kot je. Besede »Upam, da si srečen z mano« dobijo prav mističen pridih, ki zenovsko povzame naše odnose: želimo biti ljubljeni in sprejeti, predvsem pa želimo ljubiti in sprejeti samega sebe.
Kaja H.
Add comment
Comments