Venerita

Published on 18 July 2025 at 12:50

Moja zgodba

Venerita je nastala, ker je tako hotela. Kot zmes Venere in Afrodite ima to srečo, da vsebuje elemente božanskega, zato lahko brez težav iz nič pričara, kar želi. 

Nekega večera me je nagovorila in mi skozi portal, ki ga je odprla s pomočjo moje matere, poslala močno sporočilo: vredna si, močna si, sposobna si. Iz tega temelja sem nato v treh dneh zgradila cel koncept in končno se mi je uresničila življenjska želja: napisati knjigo. Vendar, kot večinoma v življenju, nas stvari presenetijo, in tako sem bila tudi sama presenečena nad obliko, skozi katero se je moja želja udejanjila. 

Knjiga Venerita pomaga prepoznati globino tam, kjer se zdi, da to ni mogoče. Notranji svet vsakogar je vreden spoštovanja, in to je med drugim namen tega dela: v ljudeh vzbuditi zanimanje za tisto globlje, kar se skriva med vrsticami in je prepuščeno interpretaciji bralca.  

Navdih za Venerito

V knjigi so predstavljene tri entitete, od katerih je le ena resnična, ostali dve pa sta izmišljeni. Venera in Afrodita sta se združili in ustvarili Venerito, v resničnem življenju pa je Kaja Holc ustvarila drugi dve: Nastjo Grof, ki je poskrbela za pisano besedo, in Grofico Anastazijo, ki je poskrbela za fotografski material (v sodelovanju z Mihom Kacafuro) in grafično podobo. Knjiga je posvečena moji materi, ki je v meni vzbudila ljubezen do poezije, ljubezen do vsega tistega, kar nam polni dušo - do vsega nevidnega, kar pa se OBČUTI. In občutek je tisti najbolj pomembno v življenju: če nimamo sposobnosti čutenja, nimamo sposobnosti življenja. Tri osebnosti v eni predstavljajo tudi naravni red: babica, mati, hči, ki mi je prav tako bil v navdih pri nekaterih pesmih.

Vljudno vas vabim k nakupu knjige, ki vas bo tako nasmejala kot osupnila - zagotovo pa vam jo bo uspelo prebrati CELO od začetka do konca, saj ima "samo" 48 strani (72 pesmi). Na voljo je v fizični in elektronski obliki.

VABLJENI K NAKUPU!

ODLOMEK IZ SPREMNE BESEDE

Kot otroci nismo imeli možnosti izbirati si okolja, v katerem živimo. Avtrorica Venerite Nastja Grof, ki je pravzaprav alter ego Kaje H., nas popelje na pot spoznavanja notranje moči, motivacije, vere in upanja, ki vsi tlijo v nas in čakajo, da se bodo lahko udejanili. Kot odrasli smo namreč, prav tako kot otroci, sposobni ustvarjanja lastnega notranjega sveta, vendar zaradi suhoparnosti vsakdana na to pogosto pozabimo. Živeti z okoljem, ki nas je obdajalo, vodi tudi v odraslosti v potrebo po ustvarjanju, kjer sposobnost ustvarjanja nekega svojega sveta postane nuja - celo tako zelo, da se katerikrat iluzija zamenja za resničnost. Nemalokrat kot hipnotizirani sledimo potem, ki jih naša višja zavest ne bi ubrala. Temu se reče čarovnija in Nastja nam jo pričara s skopimi, a dobro umerjenimi besedami. Skozi branje se začnemo zavedati, da je vse le zemeljska izkušnja ali pa, raje, izkušnja Zemlje? O tem lepo govori pesem Zavajanja, saj sprejeti svojo zemeljsko naravo je ključ do razumevanja življenja. Tako "zavajani" stopamo skozi življenje, misleč, da lahko izbiramo - a usoda je močnejša.

Skozi poezijo se nam razkriva njena druga umetniška plat: fotografija, poziranje. Kot bi se bila v nekem trenutku, hipnem trenutku razsvetljenja ali sprijaznjenja z usodo podala na pot iskanja resnic - začenši s tisto o lepoti, ki ne samo da je minljiva, je tudi zelo subjektivna. Ubogi Venera in Afrodita, pozabljeni na piedestalu nekdanje slave, nazorno narišeta prav fizično podobo zavračanja: ena ima preveč debelo, druga pa ovelo rit. 'Venerita' se sliši skoraj kot neko novo božanstvo - in nehote tako Nastja že v začetku naznani, da se ne bo dala potlačiti profanemu, da se bo predala tistemu svetemu v nas, ki nas dela to, kar smo: ljubezni. Četudi je za to označena z 'Zmešanko', ki ugotavlja, da se premalo smejimo in smo čisto preveč sveti in četudi se je v njej na poti večkrat porajal dvom. 

Add comment

Comments

There are no comments yet.